Ali zgodba o tem, kako sem se od jutranje kavice prebil do kofeinske abstinence, postal skoraj Anglež, na Japonskem izumil svojo ledeno kavo in nazadnje pristal pri zamrznjenih kavnih kockah.
Po mojih žilah teče … kofein!
Se še kdo spomni skupine Zablujena generacija in njihovega komada Superboy?
»Po mojih žilah teče kerozin …«
Če bi v besedilu kerozin zamenjali s kofeinom, bi dobili precej natančen opis mojega dolgoletnega življenjskega sloga. Tudi tisti del o tem, da nikoli ne spim, mi je včasih sumljivo domač.
No, morda nisem ravno Superboy, sem pa bil dolga leta nekaj podobnega. Vsaj dokler je bilo v bližini dovolj kave.
Kavo obožujem. In ko rečem obožujem, ne mislim zgolj tistega trenutka, ko jo zjutraj potrebujem, da se iz horizontalnega položaja prestavim v približno funkcionalno človeško bitje.
Obožujem njen vonj.
Tisti trenutek, ko odpreš sveže pakiranje kave in te zadene aroma. Ali ko kavni mlinček začne svoje delo in se po prostoru razširi vonj sveže mletih zrn. Pa vonj turške kave, ki se počasi pripravlja na štedilniku …
Mmm.
Če bi obstajal parfum z vonjem sveže kuhane kave, bi ga verjetno kupil. Ne zase. Za stanovanje. In morda še za avto.
Zanimivo mi je, da nekaterim ljudem okus kave sploh ni všeč. Razumem, da imamo različne okuse, ampak pri kavi se mi zdi, da gre že skoraj za filozofsko vprašanje.
Kako lahko nekaj tako lepo diši, pa ti ni dobro?
Od skodelice do sklede – zgodba o gospodarski rasti
Kavo sem redno začel piti že v srednji šoli.
Takrat sem bil pravzaprav zelo skromen potrošnik. Ena jutranja kavica in dan je lahko stekel. Kofein v majhnih, skoraj homeopatskih količinah, če nekoliko pretiravam.
Prodajalci kave od mene niso imeli prav veliko koristi.
Vse to pa se je spremenilo, ko sem začel redno delati.
Takrat je moja osebna poraba kave doživela rast, ki bi jo z veseljem podpisal marsikateri gospodarski minister. Po moji povsem nestrokovni oceni se je povečala za kakšnih +300 do +400 odstotkov.
Če bi bili vsi gospodarski kazalniki tako uspešni, bi verjetno že zdavnaj živeli v ekonomski utopiji.
Z ene jutranje kavice smo počasi prišli na dve, tri … in nazadnje do tega, kar sam imenujem jutranja skleda kave.
Da pojasnim terminologijo: skleda je zame vsaka količina kave, ki presega tri deci ali količina 10-tih štamperlijev. Lahko jo sicer postrežeš v skodelici, ampak fizike ne moreš pretentati.
In tako je šlo nekaj let.
Kava je bila prva stvar zjutraj, včasih druga opoldne, tretja ob delu in četrta doma, po kočerji oz kadar je bilo pač treba. Ali kadar ni bilo treba, pa je preprosto lepo dišala.
Skratka, odnos je bil resen.
Dokler se ni oglasil želodec.
Želodec, ki je nekega dne pokazal sredinec
Tukaj moram priznati še eno svojo dolgoletno posebnost.
Zajtrka praktično nikoli ne jem.
Ne zato, ker bi že pred desetletji odkril prednosti časovno omejenega prehranjevanja ali ker bi bil pionir kakšnega sodobnega prehranskega trenda. Preprosto mi zjutraj nikoli ni posebej prijalo jesti.
Še danes zelo redko kaj pojem pred malico – običajno je moj prvi obrok nekje okoli 11.30, ko s Christianom in Miho zavijemo v bližnje lokale.
Skratka, želodec se je vsako jutro prebudil v pričakovanju hrane, jaz pa sem mu namesto zajtrka poslal pošiljko vroče, močne, črne kave.
Včasih v večjih količinah – “za ziher” :).
Če bi imel želodec svoj sindikat, bi verjetno že zdavnaj organiziral stavko.
Sprva je opozarjal precej diskretno. Malo nelagodja tukaj, nekaj kisline ali spahovanja tam. Jaz pa sem, kot se za odgovornega odraslega človeka spodobi – opozorila večinoma ignoriral.
Sčasoma je postal nekoliko manj diplomatski. In nekega dne mi je povsem nedvoumno pokazal sredinec.
Takrat sem moral priznati, da očitno nekaj ne delam prav. Nisem vedel, ali je težava izključno v kavi, njeni količini, pitju na prazen želodec ali kombinaciji vsega skupaj.
Dolga leta sem pil črno kavo brez vsega. BTW to je diskutabilno najljubša kava serijskih morilcev… zatem sem ji pričel dodajati mleko. Ne toliko zaradi morebitne primerjave s prej omenjenimi osebki, temveč bolj zaradi ‘da jo razredčim, bo manj težav’…
No, ob težavah sem seveda vedel, da tako ne gre več. Četudi sem si prej zatiskal oči, sam sebe prepričeval da je to samo faza skozi katero grem, da je to ne vem zaradi postavitve planetov?! Malo morgen… Sledila je ena tistih velikih življenjskih odločitev.
Kavi se povsem odpovem.
Da. Prav ste prebrali.
Človek, ki bi najraje živel v pražarni kave, se je odločil, da je ne bo več pil.
Pogumna odločitev? Preudarna? Morda nekoliko mazohistična?
Verjetno vse troje.
Kofeinska abstinenca: ko telo vloži uradno pritožbo
Prve dni je bilo presenetljivo znosno.
Seveda sem pogrešal vonj. In okus. In tisti prijeten občutek ob skodelici vroče kave.
Ampak sem si rekel, da je to majhna cena za boljše počutje.
Small price to pay.
Potem pa so se začeli glavoboli.
Ne eden. Ne dva.
Kar vrstili so se.
Najprej sem, kot vsak dober amaterski diagnostik, poiskal približno tisoč možnih razlogov.
Stres. Delo. Premalo spanja. Preveč spanja. Vreme. Sprememba vremena. Neugodna zračna vlaga. Morda celo položaj planetov.
Takrat še ni bilo omrežja 5G, sicer bi zelo verjetno na seznam osumljencev dodal še tega. Spraševal sem se tudi kaj bi diagnosticiral Dr. House?
Samo ene možnosti nisem želel posebej resno obravnavati…
“You idiot, bi bila diagnoza Housa”. Da tako sem se navadil na kofein, da ga moje telo zdaj preprosto pogreša.
Da, kofeinska odtegnitev je resnična stvar. In glavobol je dokazano (sam sebi?) eden njenih značilnih simptomov.
Danes mi je to precej bolj jasno. Takrat pa je bil moj odnos do tega spoznanja približno takšen kot odnos politika do vprašanja kako je v koaliciji, če je notarsko overil listino, da pod takšnimi pogoji ne bo.
Najprej zanikanje. Potem preusmerjanje pozornosti. Nazadnje pa previdno priznanje, da morda vendarle nekaj je na tem. No, o priznanju pišem o svojem, ne o politikovem…
Pričakoval sem, da bo vse skupaj trajalo dan ali dva, podobno kot okrevanje po nekoliko preveč ambicioznem vikendu.
Pa se je zavleklo.
Ne spomnim se več natančno, koliko dni so trajale težave, vem pa, da je bilo precej dlje, kot sem pričakoval.
In tako sem dobil svojo prvo resnejšo lekcijo o tem, da se telo na dolgoletne navade precej dobro prilagodi.
Ko mu jih odvzameš, pa se zna pritoževati.
Včasih zelo glasno.
Od kofeinske krize do angleškega čajnega rituala
Glavobole sem sprva poskušal blažiti tudi z acetilsalicilno kislino ali kako se že strokovno reče – aha ja, z aspirinom.
Vmes sem prišel do ideje, da bi lahko bila dobra alternativa kavi pravi čaj.
Predvsem zeleni in črni.
In tako se je začelo moje angleško obdobje ali “call me sir, you peasant”.
Vsako jutro sem namesto kave v vročo vodo namočil vrečko z nečim, kar je obljubljalo sprostitev, energijo, dobro počutje ali kar vse troje.
Pil sem zelene čaje. Navadne, z limono, z vanilijo in verjetno še kakšnega, katerega imena danes ne bi znal ponoviti.
Potem črne čaje.
Nekaj časa sem jim dodajal mleko. Včasih med.
Še malo, pa bi začel govoriti good morning in se pritoževati nad vremenom.
Čeprav sem se nad njim že prej.
Posebej prijetno je bilo pozimi, ko sem se po približno dvajsetih minutah vsakodnevne hoje v službo v Ljubljani končno znašel na toplem.
Vroča skodelica čaja je takrat res prijala.
Zanimivo pa je nekaj drugega.
Čaj sem začel piti tudi zato, ker sem se želel odvaditi kofeina. Šele kasneje sem bolje razumel, da je tako imenovani tein pravzaprav isti K kot (K)ofein. Podobna snov, samo z nekoliko bolj uglajenim imenom.
Skratka, kofeinu sem poskušal pobegniti tako, da sem ga začel piti iz druge skodelice.
Odličen načrt.
Skoraj tako dober kot odločitev, da boš nehal jesti čokolado in jo zamenjal s čokoladnim namazom.
Zeleni čaj in skrivnost topljenja maščob
Seveda sem med svojim čajnim obdobjem naletel tudi na številne zapise o blagodejnih učinkih zelenega čaja.
Antioksidanti. Prebava. Presnova. Kurjenje maščob.
Če bi verjel prav vsemu, kar sem takrat prebral, bi moral biti po nekaj mesecih zelenega čaja videti približno kot profesionalni maratonec.
Resnica je bila nekoliko manj spektakularna.
Zeleni čaj ima sicer zanimive sestavine in raziskave nakazujejo, da bi lahko imel majhen vpliv na telesno težo. Ampak čudežnega topljenja maščob v mojem primeru ni bilo.
Po dolgotrajnem eksperimentiranju sem tako prišel do pomembnega spoznanja:
Z zelenim čajem se res da shujšati. Edini (manjši) pogoj je, da zmigaš svojo rit in ga greš sam nabirat na fakin’ kitajsko gorovje Huangshan. Peš. Vsak dan.
Če zraven še nekajkrat zaideš in se moraš vračati po strmih poteh, so rezultati verjetno še boljši. Kdo bi vedel… (jaz že ne)…
Ampak pustimo to.
Čaj je bil prijeten. Zima je minila. Za njo pomlad.
In potem je prišlo poletje.
Poletje, hladilnik in moja Ahilova peta
Nekega dne sem med nakupovanjem, v hladilniku trgovine, zagledal nekaj, kar je nemudoma pritegnilo mojo pozornost.
Ledeno kavo.
Hladno. Pripravljeno. V priročni embalaži. Samo odpreš in uživaš.
Kot sladoled, samo bolje… In predvsem – s tistim čudovitim kavnim okusom.
Moja Ahilova peta.
Če bi Ahil namesto tetive imel šibkost ledeno kavo, bi bila trojanska vojna verjetno precej krajša.
Od takrat je ledena kava postala moja redna spremljevalka v toplejših mesecih.
Pošteno povedano, ni ostalo samo pri poletju.
Včasih ena dnevno. Včasih dve. Občasno še kakšna več. Hvala Bojanu, da mi je čez celo poletje kupoval to razvado…
In tako sem se, ne da bi temu posvečal pretirano pozornost, vrnil h kofeinu.
Tokrat v nekoliko bolj osvežilni obliki.
Toda ob ledeni kavi se vedno spomnim še ene zgodbe.
Zgodbe, ki me popelje skoraj dve desetletji nazaj. Na drugi konec sveta.
Japonska, leto 2008: ko ledena kava pomeni dobesedno ledeno kavo
Leta 2008 sem imel v okviru Lions mladinske izmenjave priložnost obiskati Japonsko.
Deželo vzhajajočega sonca.
Deželo, ki me je navdušila na toliko različnih načinov, da si zagotovo zasluži povsem svojo objavo.
Ampak danes ostanimo pri kavi.
Na Japonskem sem nekega dne navdušeno naročil ice coffee.
V glavi sem že imel precej jasno predstavo, kaj bom dobil.
Kavo, sladoled, morda smetano …
Skratka nekaj hladnega, sladkega, kremastega in čudovitega.
Potem pa je prišlo naročilo.
Kava.
Z ledom.
Dobesedno.
Zdrobljen led v kavi.
Nič sladoleda. Nič smetane. Nič razkošja.
WTF?! Samo kava in led, kot da bi nekdo navodilo razumel nekoliko preveč dobesedno.
Seveda ne trdim, da je bila takšna vsa ledena kava na Japonskem. Ampak v krajih, kjer sem se takrat gibal, sem očitno naletel prav na takšno različico.
Če pogledamo povsem tehnično, je bila zadeva brezhibna.
Naročil sem ledeno kavo.
Dobil sem ledeno kavo.
Reklamacija bi bila težko upravičena.
Ampak nekaj mi ni dalo miru.
Pri nas doma smo bili namreč vajeni nekoliko drugačne različice.
Prava (beri: naša) ledena kava je bila zame tista s sladoledom.
In tako sem se odločil, da bom eni od japonskih družin, pri katerih sem bival, pokazal, kaj si pod ledeno kavo predstavljamo pri nas.
Pripravil sem jim svojo različico.
Sladoled, prelit s kavo. Za piko na i še malo smetane.
Preprosto.
Ampak odziv?
Navdušenje!
Niso mogli verjeti, kako dobro je lahko nekaj tako enostavnega.
Hvalili so jo, uživali v njej in jo poimenovali kar slovenska ledena kava.
No, skoraj bi lahko rekel, da sem na Japonskem pustil pomemben kulinarični pečat.
Michelinove zvezdice sicer nisem dobil, ampak tisti trenutek je bil precej blizu.
Danes je od tega že dobrih osemnajst let.
Včasih se vprašam, ali si še kdaj pripravijo ledeno kavo na ta način. Ali mogoče komu povedo, da jih je tega naučil neki Slovenec, ki je pred davnimi leti bival pri njih.
Upam, da.
In če se ob skodelici še kdaj spomnijo name, toliko lepše.
Na Japonsko imam res izjemno prijetne spomine. Ne samo zaradi znamenitosti, hrane ali kulture, ampak predvsem zaradi ljudi, ki sem jih tam spoznal.
O tem pa več kdaj drugič.
Vrnimo se k moji nekoliko manj eksotični, a še vedno precej zanimivi kavni zgodbi.
Kako sem želodec prepričal v premirje
Morda se kdo sprašuje, kako sem lahko po vseh težavah z želodcem sploh spet začel piti kavo.
Odgovor ni v kakšni revolucionarni medicinski metodi.
Pravzaprav je precej banalen.
Voda. H20…
Nekoč sem nekje prebral, da naj bi bilo dobro zjutraj, po prebujanju, najprej popiti nekaj vode. Od tri do šest deci.
Po možnosti sobne temperature ali celo tople.
Za posebej vztrajne privržence jutranjih ritualov pa vroča in z dodatkom limone.
In tako sem začel.
Najprej s toplo vodo in limono, skoraj kot nekakšen domači zdravilni napitek.
Potem je prišla praktičnost.
Oziroma, če smo povsem natančni, lenoba.
Zakaj bi vsako jutro segreval vodo, rezal limono in pomival dodatno posodo, če lahko preprosto odprem pipo?
In tako je ostala samo še voda.
Takšna, kot priteče.
Brez dodatkov. Brez segrevanja. Brez posebne ceremonije.
Ta navada se me je držala in se me drži še danes, več kot desetletje kasneje.
Zanimivo pa je, da sem sčasoma opazil, da mi tudi jutranja kava ne povzroča več takšnih težav kot nekoč.
Ali je bila za to zaslužna voda, manjša količina kave, sprememba navad ali kaj povsem tretjega, ne vem. Iz svoje izkušnje zagotovo ne morem narediti univerzalnega zdravstvenega recepta.
Vem pa, da sva z želodcem očitno dosegla nekakšen mirovni sporazum.
Danes lahko ponovno uživam tudi v jutranji turški kavi, ne da bi pred tem zajtrkoval.
Želodec sicer nima pravice veta nad vsemi mojimi življenjskimi odločitvami, ampak priznam, da njegovo mnenje danes jemljem precej bolj resno.
Kava kot družabni dogodek
Kava je danes ponovno del mojega vsakdana.
In zanimivo je, da pri njej ne gre več samo za okus, vonj ali kofein.
Gre tudi za ljudi.
Med tednom jo pogosto pijemo skupaj s sodelavci na jutranjih, bolj ali manj neformalnih sestankih.
Tistih, kjer ni nujno dnevnega reda, zapisnika, Teams povezave, predstavitve v PowerPointu ali petnajstih vnaprej določenih točk.
Je pa kava.
In pogovor. In druženje.
Pa ni to (samo) čvek – prav presenetljivo veliko operativnih vprašanj se da rešiti ob jutranji skodelici. Včasih precej hitreje in učinkoviteje kot na formalnem sestanku, ki ima skrbno pripravljen dnevni red, pregled plannerja v Teamsih, še kakšne tri priloge in zabetoniran termin v koledarju.
Seveda to ne pomeni, da bi morali vse formalne sestanke zamenjati s kavo.
Čeprav …
Ne, pustimo to. Še kdo bi utegnil idejo vzeti (pre)resno.
Skratka, kava je zamepostala tudi majhen vsakodnevni družabni ritual.
In takšne stvari imajo svojo vrednost.
Ledene kavne kocke: moj mali gospodinjski izum
Toda vrnimo se še k ledeni kavi.
Čeprav sem jo oboževal (in odkrito – jo še vedno), sem se letos začel nekoliko bolj zavestno spraševati, kaj pravzaprav pijem.
Pri marsikateri komercialni ledeni kavi je namreč poleg mleka in kave precej pomembna sestavina tudi dodani sladkor.
Včasih zelo pomembna.
Tako pomembna, da bi se izdelek lahko imenoval kar sladkorni napitek z okusom kave.
Sam sladkorja dolgo nisem posebej spremljal. Pomembno mi je bilo predvsem, da ima zadeva dober kavni okus.
A z leti se prioritete nekoliko spremenijo.
In zato sem začel iskati alternativo.
Takšno, pri kateri se ne bi bilo treba odpovedati okusu ledene kave, hkrati pa bi lahko sam odločal, kaj je v njej.
Rešitev je bila skoraj smešno preprosta.
Kavne ledene kocke.
Doma sem začel pripravljati zelo močno kavo.
Včasih turško, največkrat pa sem kar na svojem zvestem kavnem aparatu nastavil zelo majhno količino vode in precej intenzivno kavo.
Nekaj, kar bi povprečen ljubitelj nežne mlečne kavice verjetno opisal kot koncentrat za zagon starega dizelskega motorja. Enega Detroit diesel stroja iz 70′, ki je mimogrede 2-taktni. Da diesel in to 2 taktni – resnično obstaja, majkemi. Imam dva, več o tem kdaj drugič…
Kavo sem torej pustil, da se ohladi, jo nalil v modelčke za led in postavil v zamrzovalnik.
In potem?
Kadar si zaželim ledeno kavo, iz hladilnika vzamem hladno mleko, vanj vržem nekaj zamrznjenih kavnih (ledenih) kock in počakam, da se počasi stopijo.
To je vse.
Brez dodanega sladkorja.
Brez umetnih arom.
Brez nepotrebnih dodatkov.
Samo kava in mleko.
Seveda je v mleku še vedno naravno prisoten sladkor, laktoza, in tudi kofein ni kar čudežno izginil. Ampak vsaj natančno vem, kaj sem pripravil in kaj pijem.
Pa še nekaj je.
Ker so ledene kocke narejene iz kave in ne iz vode, se napitek med taljenjem dodatno ne razvodeni, ampak postaja mleko vedno bolj kavnato. Jezus iz vode naredil vino, jaz pa… khm… še nisem na tem nivoju…
Letos sem s tem bolj eksperimentiral. Naslednje poletje pa nameravam imeti zamrzovalnik redno založen s kavnim ledom.
Seveda brez pretiravanja s količino. Tudi domača ledena kava je še vedno kava.
In če se kakšna kocka izgubi med zamrznjenimi gozdnimi sadeži ali pade kam za vrečke domačih bolognese omak, jo bom že našel. Fun fact, ko smo že pri ledu. Ljudje kateri imamo doma hladilnik z ledomatom, smo statistično gledano že kdaj ko nam je kakšna ledena kocka zletela mimo kozarca/skodelice – le to zaradi lenobe preprosto brcnili pod hladilnik. Menda je to znanstveno dokazano. No, pri kavni ledeni kocki se tako ne upam ‘igrati’, tako da sem pri jemanju iz zmrzovalnika (ker te mi ne vrže sam ven) – toliko bolj pazljiv…
November: še ena odločitev
Z letošnjim novembrom sem se odločil, da se zavestno odpovem rednemu kupovanju pripravljenih ledenih kav. To je najbolj vesel sodelavec Bojan, da mu več ne gnjavim in ga dnevno prosim da mi kupi ‘Bojan – klasika (za ostale to pomeni solato + ledeno kavo).
Ne zato, ker bi jih nenadoma nehal oboževati.
Daleč od tega.
Še vedno so mi izjemno dobre.
Ampak če lahko skoraj enak užitek dosežem na bolj zdrav način, z manj dodanega sladkorja in z nekaj minutami priprave, zakaj ne?
To ne pomeni, da nikoli več ne bom spil kupljene ledene kave ali si privoščil tiste prave, razkošne, s sladoledom in smetano.
Življenje bi bilo precej dolgočasno, če bi se morali za vsako prijetno razvado za vedno posloviti.
Gre bolj za to, da nekaj, kar je postalo skoraj samoumevna vsakodnevna navada, spet postane zavestna odločitev.
In to se mi zdi precej pomembna razlika.
In kaj sem se iz vsega tega naučil?
Če bi moral svojo dolgoletno kavarsko kariero strniti v nekaj stavkov, bi verjetno zapisal takole.
V srednji šoli sem kavo pil za prebujanje.
Ko sem začel delati, sem jo pil za energijo.
Potem sem jo pil tako pogosto, da je želodec zahteval prekinitev sodelovanja.
Ko sem jo nehal piti, sem ugotovil, da kofein ni le nedolžna sestavina prijetno dišečega napitka.
Ko sem jo zamenjal s čajem, sem ugotovil, da sem pravzaprav samo zamenjal embalažo kofeina.
In ko sem poleti odkril ledeno kavo, sem spoznal, da je mogoče staro razvado ponovno zapakirati v precej bolj osvežilno, a tudi precej bolj sladko različico.
Danes?
Danes imam kavo še vedno rad. Zelo.
Ampak sem se naučil, da je včasih pametneje prilagoditi navado kot pa vztrajati pri njej za vsako ceno.
Ni treba, da je vsaka sprememba dramatična. Ni treba, da se vsemu odpoveš. In tudi ni treba, da je vsaka jutranja odločitev del velikega življenjskega preobrata.
Včasih je dovolj, da namesto kupljene ledene kave v mleko vržeš nekaj domačih kavnih kock.
Ali pa da pred prvo kavo spiješ kozarec vode, če ti takšna rutina ustreza.
Predvsem pa, da občasno prisluhneš telesu, še preden ti začne pošiljati nekoliko manj diplomatska sporočila.
Zakaj sem v zadnjem času začel bolj zavestno zmanjševati dodani sladkor, ne samo v ledeni kavi, ampak v prehrani nasploh, pa v eni od prihodnjih objav.
To je namreč že povsem druga zgodba.
Za danes pa toliko.
Grem na kavo.
Domačo, seveda. Ker zdaj imam v zamrzovalniku celo zalogo kofeina.
Posip s pepelom: zadnji dve trditvi sta ironični. Po 16 uri ne več kave (redki primeri izjeme), ker vseeno rad zaspim pred 2 uro zjutraj.
In če se po mojih žilah že ne pretaka kerozin, naj se vsaj vsake toliko pretaka kofein – z nekoliko več zdrave pameti.
Pa vi? Ste med tistimi, ki brez jutranje kave ne funkcionirajo, med ljubitelji čaja ali med redkimi posamezniki, ki zjutraj preprosto vstanete in ste že takoj dobre volje?
Če sodite med slednje, mi prosim zaupajte skrivnost. Znanost bi verjetno rada vedela, kako vam uspeva. ☕