Kako smo Slovenci konec oktobra dobili knjige, Američani buče, življenje pa nas vsake toliko opomni, kaj je zares pomembno.
Če bi konec oktobra v Slovenijo priletel kakšen vesoljec in poskušal razumeti naše praznike, bi verjetno precej hitro zahteval povratno vozovnico.
V soboto praznujemo reformacijo, otroci bi se najraje našemili v zombije in čarovnice, trgovine so polne plastičnih pajkov, že naslednji dan pa se množično odpravimo na pokopališča s svečami in cvetjem.
Vse skupaj v manj kot 48 urah.
Če mene vprašate, je to precej ambiciozen praznični program. Še posebej za narod, ki se včasih ne more dogovoriti niti o tem, ali je pravilno reči krof ali krap.
Ampak za vsem tem se skriva nekaj zanimivega. Pravzaprav kar tri zgodbe. Ena govori o besedah, druga o našem odnosu do strahu, tretja pa o ljudeh, ki jih imamo radi.
In zanimivo, vse tri se na neki način srečajo prav na prehodu iz oktobra v november.
Trubar – človek, ki je Slovencem omogočil branje, še preden smo imeli kaj pametnega za komentirati
Začnimo pri Primožu Trubarju.
Če bi živel danes, si ga predstavljam kot precej vztrajnega človeka, ki bi imel svoj blog, podcast, verjetno kakšen YouTube kanal in precej burno rubriko komentarjev.
Njegove objave bi zagotovo sprožale polemike. Nekdo bi mu očital, da ruši tradicijo, drugi, da preveč komplicira, tretji pa bi pod člankom napisal: »A se da to tudi v nemščini?«
Trubar bi verjetno odgovoril, da je ravno v tem problem.
V 16. stoletju namreč ni bilo prav samoumevno, da bi ljudje brali zahtevnejša verska besedila v svojem jeziku. Reformatorji so želeli to spremeniti, Trubar pa je šel še korak dlje in začel ustvarjati slovensko tiskano besedo.
Leta 1550 sta izšla njegov Katekizem in Abecednik, prvi slovenski tiskani knjigi.
Danes se to sliši skoraj samoumevno. Napišeš besedilo, pritisneš »Objavi« in čez nekaj sekund ga lahko bere ves svet. V Trubarjevem času pa je bilo treba najprej oblikovati pisni jezik, najti tiskarja, zagotoviti denar in se pri vsem skupaj še izogniti precej resnejšim težavam od kakšnega jeznega spletnega komentarja.
In tukaj pridemo do zanimivosti, ki je skoraj preveč dobra, da bi jo pustili pri miru.
Trubar in njegov prvi slovenski anonimni profil
Trubar je pri izdaji prvih knjig uporabil psevdonim Philopatridus Illyricus, kar pomeni približno »Rodoljub ilirski«.
Tudi podatki o tiskarju in kraju tiskanja so bili izmišljeni. Na knjigah je bil naveden tiskar Jernej Škrjanec iz Sedmograškega.
Sliši se prepričljivo, kajne?
No, ni bilo res.
Danes raziskave kažejo, da sta bili knjigi natisnjeni v nemškem mestu Schwäbisch Hall. Dolgo je sicer veljalo, da sta nastali v Tübingenu, vendar so raziskovalci na podlagi tiskarskih črk pozneje ugotovili drugače.
Trubar je torej že leta 1550 uporabljal nekaj, čemur bi danes rekli psevdonim, prikrivanje lokacije in zaščita identitete.
Za razliko od današnjih anonimnih komentatorjev pa je imel za to precej tehtne razloge. V ozadju sta bila verski spor in tiskarska cenzura.
Še bolj zabavno je, da se Trubar kljub psevdonimu ni povsem skril. V samem Katekizmu je namreč zapisal tudi, da je eno od pridig večkrat pridigal Primož Trubar.
Skratka, približno tako, kot če bi danes objavil anonimni blog, potem pa nekje na sredini pozabil in zapisal: »Kot sem že jaz, Primož, povedal prejšnji teden …«
Popolna anonimnost očitno že takrat ni bila enostavna.
In če pomislimo, da so prve slovenske knjige nastajale v času, ko tiskarji niso nujno razumeli jezika, ki so ga tiskali, smo lahko današnjim samodejnim preverjevalnikom črkovanja vsaj malo hvaležni. Čeprav nas tudi ti včasih popravijo tako, da je stavek videti, kot bi ga prevedli trikrat zapored.
Morda bi Trubar prav dobro razumel naše težave s tehnologijo.
Predvsem pa je razumel nekaj pomembnejšega: če želiš, da ljudje razumejo svet okoli sebe, jim moraš dati možnost, da berejo, se učijo in razmišljajo v jeziku, ki ga razumejo.
In to je zapuščina, ki je precej večja od samega praznika.
Medtem v Ameriki: buča dobi obraz in celoten marketinški oddelek
Na drugi strani Atlantika je 31. oktober povsem drugačna zgodba.
Halloween.
Buče, okostnjaki, čarovnice, pajčevine, grozljivke, kostumi in ogromne količine sladkarij.
Če smo Slovenci 31. oktober povezali s knjigami in razmišljanjem, so Američani iz tega večera naredili pravo industrijo zabave.
Da ne bo pomote, noč čarovnic ni ameriški izum. Njene korenine segajo med drugim v staro keltsko praznovanje Samhain, pozneje pa so se običaji prepletli s krščanskimi prazniki. V Ameriko so jih v veliki meri prinesli evropski priseljenci.
Američani so nato naredili tisto, kar jim pogosto odlično uspeva.
Iz tradicije so naredili spektakel.
In priznati jim je treba, da jim je uspelo (merilo: razširjenost in potrošniška naravnanost = check).
Danes lahko kupiš plastičnega okostnjaka, ki govori, se premika, sveti in ima verjetno boljšo elektroniko kot marsikateri gospodinjski aparat. Plastične Buče z raznimi senzorji, ki ‘oživijo’ kadar se kdo približa.
Pri nas je bilo včasih za strašljivo vzdušje dovolj, da je babica rekla: »Pridi sem, nekaj se morava pogovoriti.« ali tradicionalno balkanska mama: »Pridi, NIČ ti ne bom naredila.« (v roki pa šlapn =)). No, hvala bogu sem imel in imam atipične balkanske prednike…
Vrnimo se na Haloween strah, kateri lahko deluje tudi povsem brez baterij. Brez umetne inteligence. Učinek pa takojšen.
Seveda tudi pri nas Halloween počasi postaja del jesenskega dogajanja. Otroci si želijo kostumov, buče dobivajo grozljive obraze in trgovci so nad vsem skupaj razumljivo navdušeni (€€€!).
Osebno s tem nimam posebnih težav.
Če lahko otrokom en večer pričara nekaj veselja, domišljije in smeha, ne vidim razloga, zakaj ne bi smeli izrezljati buče, pobarvati kakšne grozljive pobarvanke (op.p.: grozljive primerno za otroke :)). Priporočam predloge pobarvank za otroke za tisk od tukaj: https://mondaymandala.com/halloween-coloring-pages/. Ni treba, da zaradi tega pozabimo našega Trubarja.
Pravzaprav se mi zdi precej lepo, da lahko v istem dnevu govorimo o slovenski kulturni zgodovini in se zvečer smejimo otroku, ki je prepričan, da je njegova plastična pajčevina najbolj strašljiva stvar na svetu.
Čeprav jo je deset minut prej sredi dnevne sobe sam zapletel okoli stola.
Še posebej zanimivo pa je, da so tudi stari običaji noči čarovnic povezani z odnosom do smrti in spominom na pokojne.
Tako se zgodbe, ki so na prvi pogled povsem različne, vendarle začnejo približevati.
Potem pride 1. november. In svet nekoliko utihne.
Po vseh bučah, kostumih, šalah in sladkarijah pride nedelja.
Prvi november.
Dan spomina na mrtve.
Na današnji dan, marsikdo obišče pokopališče, prižge svečo, položi cvetje in se za nekaj trenutkov ustavi ob spominu na ljudi, ki jih ni več.
Priznam, da sem ta praznik včasih doživljal predvsem kot del tradicije. Obisk grobov, srečevanje sorodnikov, pogovori o tistih, ki so odšli, in tisti poseben jesenski občutek, ki ga je težko opisati.
Kot otroka sva z bratom dobila na teh prvonovemberskih shodih tudi turški med. Nekako interna družinska ‘tradicija’. Zato sva se najbolj veselila praznika zaradi teh dobrot… leti pa začneš ta dan razumeti nekoliko drugače.
Ko si mlajši, se ti zdi, da smrt večinoma pripada nekemu oddaljenemu svetu. Svetu starih ljudi, dolgih življenj in zgodb, ki so se že zaključile.
Potem pa življenje pokaže, da nima vedno takšnega vrstnega reda.
Letos smo izgubili dobro prijateljico.
Imela je komaj 41 let.
Za njo sta ostala mož in petletni otrok.
In ob tem se vse tiste vsakodnevne težave, ki se nam sicer zdijo tako pomembne, nenadoma postavijo v povsem drugačno perspektivo.
Nedokončani projekti, službeni zapleti, računalnik, ki ne sodeluje, načrti za naslednje leto …
Vse to lahko počaka.
Nekaterih stvari pa ne moreš prestaviti na jutri.
Ob takšni izgubi pravzaprav težko najdeš prave besede. Še posebej, ko pomisliš na otročka, ki bo odraščal brez mame, in na moža, ki mora nadaljevati skupno zgodbo sam. Vsaka čast takšni osebi, ki se hočeš nočeš – spopade s tem in nekako krmari naprej v življenju.
Noben stavek ne more zares pojasniti takšne izgube. Nobena lepo oblikovana misel je ne more popraviti.
In tudi ni treba, da jo.
Včasih je dovolj, da se človeka spomnimo. Da o njem govorimo, ohranimo kakšen lep skupen trenutek in ne pozabimo na ljudi, ki so ostali za njim.
Predvsem pa se ob takšnih dogodkih še močneje zavem, kako dragocen je povsem običajen dan.
Tak, ko otroci razmečejo dnevno sobo.
Ko je doma glasno.
Ko nekdo nekaj polije, drugi nekaj išče, tretji pa je ravno takrat prepričan, da nujno potrebuje tvojo pozornost.
Tisti trenutki, ko si včasih zaželiš samo pet minut miru.
In potem ugotoviš, da je prav ta vsakdanji hrup nekaj najlepšega, kar imaš.
Morda je največja vrednost v stvareh, ki jih ne moremo shraniti
Velik del svojega časa preživim ob tehnologiji.
Rad razumem, kako stvari delujejo, jih popravljam, razvijam, izboljšujem in iščem rešitve.
Če se kaj pokvari, obstaja dobra možnost, da najdem vzrok.
Če program ne deluje, pogledam dnevnik napak. Če sistem odpove, poskusim obnoviti podatke. Če kaj po nesreči izbrišem, imam vsaj upanje, da obstaja varnostna kopija.
Življenje pa žal nima gumba Undo/Razveljavi.
Nima auto save-a in nima različice, na katero bi se lahko vrnili.
Čeprav bi si včasih želeli, da bi bilo drugače.
In morda nas prav zato takšne izgube tako močno opomnijo, da je treba nekatere stvari povedati danes.
- Da je vredno poklicati prijatelja, s katerim že dolgo načrtujemo kavo.
- Da ni treba vsakega prostega popoldneva zapolniti z opravki.
- Da lahko računalnik ostane ugasnjen, telefon pa nekje na polici.
- In da pet minut pozornosti, ki jih namenimo nekomu, ki ga imamo radi, pogosto pomeni precej več kot še ena odkljukana naloga.
Od besed do spominov
Ko sem začel razmišljati o tem zapisu, se mi je zdelo zabavno povezati Trubarja, ameriške buče in naš prvi november.
Tri različne tradicije, ki so se po naključju znašle druga ob drugi.
Na koncu pa se mi zdi, da imajo vendarle skupno nit.
Trubar nas spominja na moč besede.
Halloween na to, da se lahko tudi s strahom in minljivostjo soočamo skozi igro, domišljijo in smeh.
Prvi november pa na to, da so nekateri ljudje del naših življenj tudi takrat, ko jih ni več ob nas.
In mogoče je to najlepše sporočilo teh dni.
Da znamo biti resni, ko je treba.
Da si dovolimo smeh, kadar je zanj prostor.
In da ne pozabimo, kako dragoceni so ljudje, s katerimi delimo svoje življenje.
Trubar bi morda rekel kaj precej bolj učenega. Američani bi verjetno iz tega naredili film. Jaz pa bom letos raje prižgal svečo in se spomnil prijateljice, ki je veliko prezgodaj odšla.
Potem bom šel domov, objel svoje najbližje in poskušal malo manj razmišljati o vsem, kar moram še narediti.
Ker se seznam opravil lahko nadaljuje tudi jutri.
Za skupne trenutke pa nimamo vedno te možnosti.
V spomin prijateljici. In vsem, ki jih pogrešamo.